UPRS sodba I U 940/2015

Jedro

Z vidika cilja, ki ga zasleduje ZPVAS, je bistveno le, da se premoženjske pravice (tudi lastninska pravica) z odločbo upravnega organa vrnejo članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v obsegu, ki je enak obsegu odvzetih premoženjskih pravic (1. stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS), in sicer v taki obliki, da jih bodo člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko izvrševali na način, ki ga (upoštevaje pravila nekdanje agrarne skupnosti in veljavno stvarno-pravno zakonodajo) določijo v svojih pravilih. Iz določb ZPVAS ne izhaja, da je odvzete premoženjske pravice mogoče članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti vrniti le v primeru, če so v sporazumu ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti določili enako obliko izvrševanja lastninske pravice, kot je bila v času podržavljenja. Prav tako ne izhaja, da bi morala biti v tem sporazumu sploh opredeljena oblika lastninske organiziranosti ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 490-11/2009/19 z dne 17. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Občine Kamnik se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS delno odločbo Upravne enote Kamnik, št. 321-229/1995 z dne 3. 11. 2008 odpravil (1. točka izreka), ter zavrnil zahtevo članov Agrarne skupnosti A. za vrnitev solastninske pravice na delu podržavljene parc. št. 873/1 k.o. ..., ki je v času odločanja o zahtevi v parc. št. 873/1 gozd 6 v izmeri 5696335 m2, gozd 7 v izmeri 7776055 m2, gozd 8 v izmeri 9167560 m2, stanovanjska stavba v izmeri 36 m2, gozd 4 v izmeri 1646863 m2 in gozd 5 v izmeri 3047198 m2. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ odločal o vračanju premoženja in premoženjskih pravic bivšim članom Agrarne skupnosti A. Odločitev o utemeljenosti vračila je presojalo že Vrhovno sodišče RS v reviziji opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, ter presojalo vprašanje, ali so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. aktivno legitimirani za vložitev zahteve in ali gre za identične premoženjske pravice, kot so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. Iz določb 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS) izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Ni sporno, da je bilo premoženje, podržavljeno bivši agrarni skupnosti, skupna last bivših članov agrarne skupnosti. Agrarna skupnost A. je bila ustanovljena dne 24. 6. 1994, s podpisom sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, njegovo overitvijo pri Okrajnem sodišču v Kamniku in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe Upravne enote Kamnik, št. 028-56/95-4/30 z dne 15. 5. 1995. V postopku vračanja premoženja in premoženjskih pravic je bilo ugotovljeno, da je bila s sporazumom o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 vzpostavljena agrarna skupnost članov kot solastniška skupnost, kar je razvidno iz sporazuma z dne 10. 5. 1996. Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. je bil dne 8. 6. 2006 popravljen oziroma usklajen v delu, kjer navaja, da gre za solastniško agrarno skupnost, tako da se navede skupnolastniška skupnost. Navedeno spremembo pa je Vrhovno sodišče v citirani sodbi ocenilo kot vsebinsko spremembo sporazuma iz solastninske v skupnolastninsko agrarno skupnost, česar pa ni mogoče opraviti zgolj s popravkom, ki bi saniral stanje za nazaj. Po stališču sodišča bi morali člani A., če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo – sporazum o spremembi prvotnega sporazuma, ki pa bi lahko veljal le od dneva sklenitve. Ob sklenitvi sporazuma o spremembi, dne 8. 6. 2006, pa je rok za vlaganje zahtev za vrnitev premoženja in pravic bivših agrarnih skupnosti, ki ga določa 9. člen ZPVAS, že potekel. Glede na navedeno člani nekdanje agrarne skupnosti A., po določbah ZPVAS, v času vlaganja zahteve niso izpolnjevali pogoja aktivne legitimacije za vrnitev.

Tožniki v tožbi navajajo, da je odločitvi Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14. 10. 2010 najverjetneje botrovalo dejstvo, da dejansko stanje glede vsebine sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti A., kakor tudi vsebine statuta ter vpisa v register, ni bilo pravilno ugotovljeno. Sporazum z dne 24. 6. 1994 je res v prvi vrstici določal, da nekdanji člani ponovno vzpostavijo agrarno skupnost A. kot solastniško skupnost, vendar je iz vsebine, ki je v nadaljevanju, kakor tudi iz statusa razvidno, da ne gre za solastniško skupnost. V nadaljevanju teksta sporazuma je natančno zapisano, da se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je razvidno iz registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I v Ljubljani z dne 5. 4. 1934 ter statuta. Nato sledi v sporazumu tekst, da je ta pravni akt sprejet zaradi ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti ter registracije tako, da bodo člani lahko zahtevali vrnitev razlaščenih premoženjskih pravic. Na koncu teksta pa je zapisano, da se podrobnosti opredeli v statusu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev. Sporazum so člani sprejeli zgolj zato, da so ravnali skladno z določilom 5. člena ZPVAS, ne da bi v njem določali vrste premoženjskih pravic, ki jim pripadajo. O vrstah premoženjskih pravic morajo imeti zapisana določila pravila agrarne skupnosti. Sprejeli pa so tudi pravila (statut). Že v naslovu pa je napisano „Statut za opravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A.“. V 37. členu je med drugim zapisano, da se vse obveznosti od skupnega premoženja pokrivajo iz skupnih prihodkov. Tudi v 38. členu je zapisano, da se prihodki, ki jih daje skupno premoženje, najprej porazdelijo za oplemenitenje trajnih dobrin skupnih zemljišč, nasadov in ostalega premoženja. Iz listin je jasno, da so člani v letu 1994 ustanovili solastniško agrarno skupnost. Pri sporazumu je torej prišlo do pisne pomote, saj govori vsebina vseh preostalih določb o skupnem, ne pa solastniškem premoženju. Torej ni res, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v 11. točki, da je A. bila vpisana v register kot solastniška Agrarna skupnost. Sodišče se takrat ni seznanilo prav z nobeno pravno relevantno listino, ne s sporazumom in ne statutom. Člani so dejansko le popravili sporazum oziroma napako. V 5. členu ZPVAS je jasno zapisano, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, ko upravičenci sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti. Ta člen izrecno določa, da se v pisnih pravilih zapišejo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ne pa v sporazumu o ponovni vzpostavitvi. Merodajen je torej le statut, ki pa že v naslovu določa, da gre za statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev ter v nadaljevanju v določilih 37. in 38. člena, kot že omenjeno. Minister za kmetijstvo in gozdarstvo je na podlagi 6. člena ZPVAS sprejel poseben pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti in v 2. členu zapisal, da morajo pravila agrarne skupnosti vsebovati sestavine iz 1. do 11. točke prvega odstavka. Šele po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic pa jih morajo člani dopolniti še z 12. in 13. točko. Dvanajsta točka določa, da se v pravilih zapišejo vrste premoženjskih pravic, ki pripadajo članom ter v primeru lastninske pravice tudi oblika le te. Če gre za skupno lastnino, morajo pravila vsebovati tudi kriterije za določitev deležev. Glede na ta določila je jasno, da v pravilih (Statutu) iz leta 1994 ni bilo potrebno določiti, za kakšne premoženjske pravice članov gre, ker bi bilo to potrebno storiti šele po pridobitvi pravnomočne odločbe. Kljub temu pa so člani v 37. in 38. členu in imenu zapisali, da gre za skupno lastnino. Konkretno pa so ravnali po pravilniku, ko so na občnem zboru 27. 5. 2010, v pravilih natančno uredili tudi vprašanja, ki jih določa 12. točka 2. člena ZPVAS. Tretji člen ZPVAS določa tudi, da morajo pri sprejemanju pravil člani upoštevati nekdanje pravice, obveznosti in odgovornosti. To pomeni še dodatno potrditev stališča, da se oblika premoženjskih pravic določi samo v pravilniku in ne v sporazumu. Ob sprejemanju ZPVAS je bilo zapisano, da je sporazum akt, v katerem je potrebno ločevati vprašanja ponovne vzpostavitve subjekta ter vračanje premoženja oziroma pravic. Sporazum predstavlja podlago za vpis v register, vanj torej ne sodijo določbe o vrsti premoženja. Sporazum je akt, ki ne ureja vrste premoženja oziroma pravic, temveč je to konstitutiven akt, s katerim se ustanovi agrarna skupnost kot pogoj, da člani vložijo zahtevek za denacionalizacijo. Šesti člen ZPVAS določa vpis v register in nikjer ni določbe o tem, kakšno premoženje naj bi imela ta agrarna skupnost ob ustanovitvi, npr. skupno ali solastniško. Vrsta premoženjskih pravic se vpiše šele na podlagi pravnomočne odločbe. Drugi odstavek 8. člena ZPVAS je izrecna določba, po kateri lahko član agrarne skupnosti uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. To pomeni, da je važno samo eno dejstvo in to je, da je agrarna skupnost ustanovljena ter registrirana, pri tem pa je irelevantno, kakšne so zapisane premoženjske pravice v sporazumu. Glede na vse navedeno je dejstvo, da je tožena stranka na neobstoj aktivne legitimacije sklepala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vsebino bi morala obvezno ugotavljati iz vsebine sporazuma z dne 24. 6. 1994, da je organizirana identična agrarna skupnosti A., kot je bila pred podržavljenjem, ter statuta (pravil) za upravljanje in uživanje skupnega premoženja A., v katerem je opredeljen premoženjski režim kot skupno premoženje. Ni nepomembno tudi, da bi morali biti o tem zaslišani člani A. oziroma vsaj člani gospodarskega odbora, ki bi potrdili, da je bila skupnost ustanovljena kot skupno lastninska skupnost vseh članov in da popravek sporazuma z dne 8. 6. 2006 ne posega v njegovo bistveno sestavino, ki na status ne vpliva. Ker to ni bilo v postopku storjeno, so zato bistveno kršena tudi določila ZUP. Prilaga sporazum, statut in izpis iz AJPES-a ter predlaga odpravo drugostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom RS, po DPRS, se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 413/2008 in razloge, navedene v njej, ki utemeljujejo zavrnitev zahteve.

Stranka z interesom Občina Kamnik v odgovoru na tožbo navaja, da so člani A. prvotno ustanovili solastniško agrarno skupnost in zavrača utemeljevanja tožnice, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo pri svoji argumentaciji njihovih aktov in pravil. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Predsednik agrarne skupnosti B.B. pa v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2012 odgovarja na odgovor na tožbo DPRS in podaja analitično obdelavo nekaterih dokazov, ki potrjujejo, da je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi procesne napake. Prilaga pravno mnenje o vračanju premoženja članom agrarne skupnosti Inštituta za javno upravo.

Tožnik C.C. – član Agrarne skupnosti, v pripravljalnem spisu z dne 24. 12. 2012 odgovarja na odgovore na tožbo in meni, da je v zadevi podana aktivna legitimacija tožnikov.

Sodišče je o obravnavani tožbi že enkrat odločalo in s sodbo I U 2278/2011 z dne 5. marca 2013 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 135/2013 z dne 9. maja 2013 revizijo tožnikov zavrglo. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo Up-527/2013, Up-621/2013 z dne 10. 6. 2015, sodbo Upravnega sodišča I U 2278/2011 z dne 5. 3. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov kot članov ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti A. za vračilo v 2. točki izreka drugostopne odločbe opredeljenega premoženja. Svojo odločitev je organ sprejel na podlagi dotedanje sodne prakse, predvsem stališča Vrhovnega sodišča RS v več sodbah, X Ips 413/2008, X Ips 215/2010, X Ips 281/2010, X Ips 280/2010, po katerem člani sedanje A. po ZPVAS niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic, ker je bila nova A. vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, člani nekdanje A. pa so imeli na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja. Na stališču naštetih sodb Vrhovnega sodišča je temeljila tudi prejšnja odločitev Upravnega sodišča – sodba I U 2278/2011 z dne 5. marca 2013.

Vračilo v prejšnjem odstavku opredeljenega premoženja ureja ZPVAS. Ta v svojem 1. členu določa namen sprejetja zakona, to je ponovna vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti zaradi vračanja premoženja, podržavljenega ukinjenim agrarnim skupnostim po tam navedenih predpisih, nadalje opredeljuje pojem agrarnih skupnosti ter obliko in obseg premoženja oziroma pravic, ki se vračajo pod pogoji iz tega zakona. V prvem odstavku 5. člena je predpisana domneva o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, in sicer da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, če po javnem pozivu prejšnjim članom najmanj trije polnoletni upravičenci iz 4. člena zakona sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki so jih imeli po pravilih, veljavnih ob odvzemu premoženjskih pravic iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS. Član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (1. stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS). Ustavno sodišče se je s citirano odločbo v zvezi s spornim vprašanjem aktivne legitimacije članov sedanje agrarne skupnosti A. postavilo na nasprotno stališče, glede na prej navedeno sodno prakso. V času podržavljanja je bilo premoženje nekdanjih agrarnih skupnosti glede na obliko njihove lastninske organiziranosti bodisi v skupni lasti njihovih članov bodisi so ga imeli člani agrarnih skupnosti v solastnini. Ker je bilo na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS premoženje odvzeto agrarni skupnosti in ne njihovim članom, za sam odvzem premoženja ni bilo pomembno, ali so člani posamezne agrarne skupnosti v času odvzema svojo lastninsko pravico na premoženju izvrševali kot skupno lastnino ali kot solastnino. Za dosego temeljnega namena ZPVAS, ki je v tem, da se omogoči vrnitev odvzetega premoženja oziroma pravic v enakem obsegu, kot so bile podržavljene, in sicer na način, da se (po predhodni ponovni vzpostavitvi in organiziranju ob podržavljenju ukinjenih agrarnih skupnosti) vzpostavi enako lastninsko pravno stanje, kot je bilo pred odvzemom, zato ni pomembno, ali se članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lastninska pravica vrne kot njihova skupna lastnina ali kot solastnina. Z vidika cilja, ki ga zasleduje ZPVAS, je bistveno le, da se premoženjske pravice (tudi lastninska pravica) z odločbo upravnega organa vrnejo članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v obsegu, ki je enak obsegu odvzetih premoženjskih pravic (1. stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS), in sicer v taki obliki, da jih bodo člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko izvrševali na način, ki ga (upoštevaje pravila nekdanje agrarne skupnosti in veljavno stvarno-pravno zakonodajo) določijo v svojih pravilih. Iz določb ZPVAS ne izhaja, da je odvzete premoženjske pravice mogoče članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti vrniti le v primeru, če so v sporazumu ob ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti določili enako obliko izvrševanja lastninske pravice, kot je bila v času podržavljenja. Prav tako ne izhaja, da bi morala biti v tem sporazumu sploh opredeljena oblika lastninske organiziranosti ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Glede na temeljni namen ZPVAS in upoštevaje prvi odstavek 5. člena ZPVAS pa je za presojo, ali so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti upravičeni do vrnitve odvzetih premoženjskih pravic, bistveno, da so pravna razmerja med člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (v pravilih) urejena enako, kot so bila urejena v nekdanji agrarni skupnosti v času odvzema premoženja. Ker pa ureditev notranjih upravnih razmerij v agrarni skupnosti po naravi stvari vsebuje tudi ureditev, v kakšni obliki bodo člani agrarne skupnosti izvrševali s pravnomočno odločbo vrnjene premoženjske pravice, ZPVAS omogoča, da v pravilih (in ne v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti) določijo tudi način izvrševanja lastninske pravice, ki je predmet vrnitve, pri čemer pa morajo upoštevati veljavno stvarno-pravno zakonodajo.

Iz ZPVAS tudi ne izhaja zahteva, da člani agrarne skupnosti že ob njeni ponovni vzpostavitvi v pravilih določijo način izvrševanja premoženjskih pravic, ki jim bodo vrnjene na podlagi določb ZPVAS. Namreč ureditev v ZPVAS temelji na predpostavki, da agrarna skupnost ob njeni ponovni vzpostavitvi nima še nobenega premoženja, njeni člani pa tudi ne nikakršnih premoženjskih pravic, saj jim bodo te vrnjene šele s pravnomočno odločbo, zato v pravilih ob ponovni vzpostavitvi še niti ne morejo določiti obsega in vrste premoženjskih pravic, ki jim bodo pripadale na podlagi pravnomočne odločbe oziroma ne morejo določiti, v kakšni obliki bodo izvrševali svojo lastninsko pravico na premoženju, prav tako pa tudi ne morejo opredeliti kriterijev za določitev deležev posameznih članov na premoženju. Temu izhodišču sledi tudi ureditev Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (prvi in drugi odstavek 2. člena).

Glede na navedeno torej oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic. Ker člani agrarne skupnosti premoženjske pravice, ki jim bodo vrnjene s pravnomočno odločbo, lahko izvršujejo le na enak način kot so svoje premoženjske pravice izvrševali člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljenju, za odločitev o utemeljenosti zahtevkov ni pravno pomemben niti zapis v sporazumu, da je agrarna skupnost A. organizirana kot solastninska skupnost, niti to, da ob ponovni vzpostavitvi A. Statut še ni vseboval ureditve načina izvrševanja premoženjskih pravic, ki bodo njenim članom s pravnomočno odločbo vrnjene. Glede na namen ZPVAS navedeno tudi ne more biti ovira, da odvzete lastninske pravice ne bi bilo mogoče članom ponovno vzpostavljene A. vrniti v obliki, kot je bila podržavljena, torej kot skupno lastnino. Ustavno sodišče je tako zaključilo, da je stališče Upravnega sodišča napačno, saj ga je utemeljilo na razlagi lastninsko-pravnih upravičenj, ki je ožja od namena, ki ga je z ureditvijo ZPVAS zasledoval zakonodajalec, in s tem kršilo pravico iz 33. člena Ustave in posledično razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje.

Ker gre v tej zadevi za vprašanje aktivne legitimacije članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. glede na obseg odvzetih premoženjskih pravic, ki ga je drugostopni organ razlagal tako, kot predhodno našteta sodna praksa, sodišče ugotavlja, da je pri svojem odločanju napačno razlagal materialno pravo.

Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba drugostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral drugostopni organ, glede na povzeto pravno mnenje Ustavnega sodišča, ponovno odločiti o pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov.

Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečano za 22 % DDV.

Ker je stranka z interesom, Občina Kamnik, nastopala na strani toženke in predlagala zavrnitev tožbe, je sodišče njen stroškovni zahtevek ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1, zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 564/2014, enako tudi I U 939/2015 in I U 563/2014
• UPRS sodba I U 2278/2011
• UPRS sodba in sklep I U 2294/2011